Nagrada SAD za življenjsko delo se podeli Milanu Sagadinu
Dr. Milan Sagadin je leta 1975 diplomiral iz arheologije in leta 1976 še iz umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po diplomi se je – sprva kot dokumentalist – zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo Kranj, kasneje pa je postal prvi konservator arheolog na Gorenjskem. Kot konservator svetnik se je upokojil septembra leta 2017. Tega leta je dobil tudi Steletovo nagrado slovenskega konservatorskega društva za življenjsko delo in vrhunske dosežke.
Kot konservator je skrbel za arheološko dediščino Gorenjske v celoti – od njenega odkrivanja med številnimi terenskimi pregledi, preko evidentiranja in raziskovanja do prezentacije.
Kot prvo je potrebno omeniti njegovo topografsko delo. Zavedal se je pomena arheološke topografije in njegovi popisi so bili temelj za vpise v register nepremične dediščine, rezultate pa je tudi redno objavljal v reviji Varstvo spomenikov.
Kot raziskovalec je izkopal ogromno izjemnih lokacij. S prvim večjim izkopavanjem leta 1977 na območju bivše cerkve sv. Martina ob današnji kranjski železniški postaji je raziskal del tamkajšnjega poznoantičnega in zgodnjesrednjeveškega grobišča. Izkopavanje je doživelo tudi monografsko predstavitev z natančno tipokronološko obdelavo drobnega gradiva v knjigi Kranj – križišče Iskra (nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja), ki je izšla v zbirki Narodnega muzeja Slovenije Katalogi in monografije. Kranj je potem vseskozi ostal ena od osrednjih tem njegovega delovanja. Vodil je izkopavanja v notranjosti današnje župnijske cerkve, kjer je bila poleg velikega števila grobov iz različnih obdobij odkrita tudi prva, poznoantična cerkvena stavba. Povsem nove poglede na prazgodovinski, antični in poznoantični Kranj so dala številna manjša in večja izkopavanj po kranjskem mestnem jedru. Med odmevnejšimi so izkopavanja na Lajhu med leti 2004 in 2009 z nekaterimi izjemnimi, tako imenovanimi zlatimi grobovi, ter izkopavanja ob gradu Khislstein, ki so med drugim razkrila obzidje poznoantičnega Karnija. Kot odgovorni konzervator je nadzoroval in predvsem svetoval ostalim tudi izkopavalcem Kranja.
Spoznanja dolgoletnih raziskav je leta 2008 strnil v doktorski disertaciji Od Karnija do Kranja pod mentorstvom dr. Timoteja Knifica, ki predstavlja podroben pregled poselitve Kranja in okolice. V poglavju Prva cerkev v luči arheoloških raziskav v knjigi Župnijska cerkev sv. Kancijana avtorjev Roberta Peskarja, Milana Sagadina in Andreja Šebalja je strnil rezultate raziskav v notranjosti župne cerkve.
Drugi fokus njegovega delovanja je bil na Ajdni nad Potoki. Na tej izjemni poznoantični višinski naselbini je nadaljeval raziskave Andreja Valiča. Poleg novih spoznanj o razvoju zgodnjekrščanske cerkve so pomembne še raziskave naselbinskih teras, ki so poleg bogatega poznoantičnega gradiva dokazale tudi zgodnjesrednjeveško prisotnost na naselbini. Posebej pa je pri Ajdni treba poudariti konservatorski del. V izjemno zahtevnem gorskem okolju je Milan Sagadin poskrbel za kakovostno zaščito in prezentacijo odkritih ostalin.
Dolgoletna izkopavanja je vodil tudi na Malem gradu v Kamniku. Tudi tu se je njegovo delo konservatorja prepletalo z arheološkimi raziskavami. Odkrita je bila najstarejša poselitev Kamnika, ki sega v obdobje mlajše kamene dobe, poleg tega pa zgodnjesrednjeveška poselitev, katere sledovi do takrat v Kamniku še niso bili znani. Raziskan je bil tudi stavbni razvoj gradu, ki se ga je dalo povezati z obdobji posameznih fevdalnih rodbin.
Večja in manjša izkopavanja po Gorenjski je skoraj nemogoče našteti. Segajo od raziskav prazgodovinskih gradišč prek rimskih vil, poznoantičnih naselbin do zgodnjesrednjeveških grobišč ter srednjeveških in novoveških gradov.
Skrbel je tudi za predstavljanje arheološke dediščine in sodeloval pri muzejskem delu drugih kolegov – omeniti je treba predvsem njegov prispevek pri razstavi Pismo brez pisave v Narodnem muzeju v Ljubljani in pri mnogih razstavah v Kranju.
Milan Sagadin je bil vseskozi izjemno vpet v vse vidike konservatorske službe, poleg rednega dela je bil član mnogih komisij in mentor mladim konservatorjem. Hkrati pa je vedno ostal tudi predan arheolog, ki je s svojim bogatim znanjem ob naporni službi konservatorja skrbel tudi za publiciranje svojih raziskav v strokovnem in poljudnem tisku. Njegovo delo predstavlja pomemben doprinos v razvoju predvsem zgodnjekrščanske, poznoantične in zgodnjesrednjeveške arheologije.
Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek se podeli projektni skupini Dolenjskega muzeja
Projektni skupini Dolenjskega muzeja v sestavi Jasna Dokl Osolnik, Borut Križ, Petra Stipančić, Katarina Dajčman, Maja Rudolf Markovič in zunanjima sodelavcema Nataši Jakopin in Mitji Guštinu za projekt Jantarno leto.
Utemeljitev: Dolenjski muzej je v letu 2017 izvedel razstavni projekt Jantarno leto z osredno razstavo Jantar – dragulj Baltika, spremljevalno razstavo Jantar in oblika s predstavitvijo sodobnega oblikovanja iz Gdanska, dve mednarodni konferenci na temo jantarnih poti v preteklosti in sodobnega povezovanja ter vrsto javnih prireditev v mestu.
S tem projektom smo dobili zaokrožen pogled uporabe jantarnega okrasja v prazgodovinskem in rimskem obdobju v Sloveniji, obenem pa je bila osrednja razstava izhodišče za številne vzporedne interaktivne manifestacije. Razstava je ob številnih izjemnih slovenskih eksponatih vključevala tudi predmete iz izvornega območja Baltika in se časovno dopolnila s predstavitvijo razkošne jantarne dvorane dvorca Katarine Velike pri Petersburgu in s predstavitvijo sodobnega oblikovanja v današnji metropoli jantarja v Gdansku.
Razstavni projekt je rezultat dolgoletnih arheoloških raziskav na Dolenjskem in skozi številne predstavitve doma in v tujini ustvarjenih povezav med muzeji in raziskovalnimi ustanovami. Na tej podlagi so avtorji uspešno povezali vrsto sodelujočih ustanov v skupni projekt. Hkrati so se uspeli povezati tudi z občino in skupaj z njo ustvariti vrsto dogodkov, ki so iz intimnega muzejsko-razstavnega projekta naredili za široko javnost odprto in uspešno manifestacijo.
Pripomba komisije: član komisije Borut Križ se je kot eden od avtorjev razstave izločil iz odločanja o priznanju. Članici Tina Milavec in Zvezdana Modrijan sta se soglasno strinjali, da se projektu Jantarno leto nagrada podeli.
Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek se podeli Janezu Dularju, Dragu Svoljšaku in Sneži Tecco Hvala
za znanstveni monografiji Železnodobno naselje Most na soči. Gradbeni izvid in najdbe / The Iron Age Settlement at Most na Soči. Settlement structures and Small Finds in Železnodobno naselje Most na Soči / Razprave / Iron Age Settlement at Most na Soči / Treaties.
Utemeljitev: Most na Soči sodi med najpomembnejša prazgodovinska najdišča Evrope. Znano je postalo zlasti po veliki nekropoli iz starejše železne dobe, ki so jo raziskovali ob koncu devetnajstega stoletja in na kateri so izkopali preko 6000 grobov. Hiter razvoj kraja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vzpodbudil ponovna arheološka izkopavanja, ki jih je med leti 1971 in 1984 vodil Drago Svoljšak. Ta so razkrila eno najpomembnejših železnodobnih naselij, ne le pri nas temveč tudi na širšem jugovzhodnoalpskem prostoru.
Med leti 2013 in 2018 so se Drago Svoljšak, Janez Dular in Sneža Tecco Hvala posvetili analizi izkopanega gradiva in pripravi objave. Rezultat je doslej najobsežnejša objava kakega železnodobnega naselja na slovenskem prostoru, ki daje povsem nova spoznanja o bivalni kulturni železnodobnega človeka na območju Caput Adriae in v jugovzhodnih Alpah. Spoznanja so predstavljena v dveh knjigah.
Poleg osnovnega sistematičnega kataloga vseh izkopanih objektov ter v njih odkritih drobnih najdb in temeljnih razprav izpod peres treh glavnih avtorjev Draga Svoljšaka, Janeza Dularja in Sneže Tecco Hvala knjigi vsebujeta še vrsto prispevkov različnih znanstvenih disciplin. Med arheološkimi sta prispevka Boštjana Laharnarja o kovinskih in steklenih najdbah in kalupih ter Lucije Grahek o naselbinski keramiki, med naravoslovno-tehničnimi pa analize bronastih surovcev Žige Šmita in Boštjana Laharnarja, analize železove žlindre in enega izmed železnih predmetov Jakoba Lamuta, petrološke analize Aleksandra Horvata, arheobotanične analize Sile Motella de Carlo, prikaz prehranskih rastlin Tjaše Tolar, obravnava tekstilne najdbe avtoric Karine Grömer, Klare Kostajnšek, Tjaše Tolar in Gojke Pajagić Bregar in nazadnje še pomembna arheozoološka študija Boruta Toškana in Laszla Bartosievicza. S takšno široko paleto raziskav prinaša sinteza rezultatov dejansko nova in za celotno arheološko stroko nadvse pomembna spoznanja, ki bistveno prispevajo k poznavanju naše pra- in protozgodovine.
Raziskave, začete davnega leta 1971, so se tako zaključile na najboljši možni način − s kakovostno objavo. Te ne bi bilo brez Janeza Dularja, Draga Svoljška in Sneže Tecco Hvala, zagnanih in usklajenih sodelavcev s številnimi in raznolikimi izkušnjami ter jasno raziskovalno vizijo. Knjigi nam bosta lahko trajen zgled, kako jasno predstaviti veliko in zapleteno najdišče, pri katerem se besedila ter grafični in slikovni del dopolnjujejo v celovito in jasno sliko.
Most na Soči je tako dobil zaokroženo podobo, ki potrjuje njegovo mesto med najpomembnejšimi središči jugovzhodnoalpske halštatske kulture. Dvojezična objava, slovenska in angleška, ter hkrati v tiskani obliki in prosto dostopna na spletu pa odpira okno v svet slovenskim raziskovalnim dosežkom.
Častno članstvo SAD se podeli Janezu Bizjaku, Gorazdu Kutinu in Janiju Kutinu
Utemeljitev: Janez Bizjak, Gorazd Kutin in Jani Kutin so pripadniki različnih generacij in hodijo po zelo različnih poklicnih poteh, vendar imajo veliko skupnega: tesen stik z okoljem, v katerem živijo, globoko poznavanje narave in še posebej gorskega sveta ter veliko zanimanje za preteklost in dediščino. Raziskovalna žilica jih vodi k odkritjem in hkrati omogoča odlično sodelovanje z arheološko stroko.
Janez Bizjak, arhitekt, urbanist, varuh narave, gornik in alpinist, je bil dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Je odličen poznavalec Julijskih Alp in tudi drugih gorstev v mnogih delih sveta. Gorazd Kutin je naravovarstveni nadzornik v Triglavskem narodnem parku in tako poklicno tesno povezan z gorskim svetom, njegov brat Jani pa vodi ekološko kmetijo na Čadrgu in je med drugim tudi uspešen glasbenik.
Janez Bizjak, Gorazd in Jani Kutin so vsak posebej, pogosto pa tudi skupaj, našli številna arheološka najdišča. Njihova odkritja temeljijo na raznovrstnem znanju, kot je poznavanje ljudskega izročila, zgodovine, lokalnih posebnosti, ledinskih imen ter geologije in geografije gorskega sveta. Prehodili so vse območje Julijskih Alp, tudi najbolj skrite kotičke, kamor redko zaidejo običajni pohodniki. Poznavanje prostora jim omogoča prepoznavanje primernih lokacij starodavnih postojank ter drobnih razlik med naravnimi oblikami in skromnimi sledovi človekove dejavnosti. Iskanju novih arheoloških najdišč so posvetili veliko prostega časa in energije ter tako prišli do številnih pomembnih odkritij. Po njihovi zaslugi poznamo kar okoli 100 novih arheoloških lokacij, od mezolitskih postojank, skromnih bivališč iz vseh obdobij, do zakladnih najdb in zaobljubnih darov.
O novih najdiščih redno obveščajo arheologe. Najbolj tesno so povezani s Tolminskim, Gorenjskim in Kamniškim muzejem ter z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU in ZVKDS OE Nova Gorica in Kranj. Zelo dragoceno je njihovo sodelovanje na rednih arheoloških terenskih pregledih, pri katerih pomagajo s številnimi nasveti in jih na podlagi izkušenj pogosto tudi usmerjajo. Kadar je to mogoče, sodelujejo na arheoloških izkopavanjih in pogosto nudijo materialno oziroma logistično podporo.
Prispevek Janeza Bizjaka ter Gorazda in Janija Kutina torej pomeni velik korak naprej v poznavanju preteklosti Slovenije. Tako na področju arheoloških raziskav v visokogorju ne zaostajamo veliko za drugimi alpskimi narodi. Javnost se bolje zaveda starodavne dediščine pastirjev, rudarjev in lovcev v visokogorju in to je temelj, s katerim jo bomo lahko obvarovali za prihodnost.
Zahvalna listina SAD se podeli Zavodu Krasen Kras
Neprofitni zasebni zavod Krasen Kras izvaja obsežne aktivnosti na področju raziskovanja in predstavljanja kulturne dediščine. Osredotočen je na dediščino prazgodovinskih najdišč na Krasu, zaenkrat predvsem na gradišču Debela griža.
Prazgodovinsko najdišče Debela griža z Volčjim gradom je namreč eno najbolje ohranjenih nižinskih gradišč v širšem prostoru, ki pa še ni bilo sistematično raziskano. Kot tako predstavlja priložnost, da se na matičnem Komenskem Krasu prikaže celostna podoba tovrstnih naselij in se poleg znanih vsebin osmislijo nove, ki omogočajo preučevanje in spoznavanje gradišč, pa tudi kulturne krajine, načina življenja naravnih danosti, pomena kamna in kamnoseštva v Volčjem gradu in okolici.
Goran Živec, podjetnik in ljubitelj gradišč, je leta 2013 odkupil dobro polovico gradišča Debela griža in sredi leta 2014 ustanovil zasebni neprofitni zavod Krasen Kras. Za vodenje projekta vzpostavitve muzeja na prostem je zaposlil strokovnega sodelavca, muzejskega svetnika Dejana Vončino, kasneje pa še delavca Edija Trobca. Od leta 2016 dalje se na terenu izvaja odstranjevanje škodljive vegetacije, ki poteka pod nadzorom ZVKDS, OE Nova gorica in v skladu z izdanim kulturnovarstvenim soglasjem. Očiščeno gradišče bo omogočilo, da se v sodelovanju z ZVKDS, OE Nova Gorica in Oddelkom za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani začnejo izvajati neinvazivne arheološke raziskave. Njihov namen je natančneje opredeliti strukturo mogočnih suhih zidov, starost gradišča in doprinesti k poznavanju načina življenja v njem. Zavod Krasen Kras bo tako postal gonilo razvoja kulturnega turizma na območju Komenskega krasa in širše, po modelu Debele griže pa bi lahko v prihodnje spoznavali tudi druga gradišča.
Zavod Krasen Kras je eden izmed redkih zasebnih zavodov, ki vlaga znatna sredstva za ohranjanje, zaščito in promocijo dediščine. Skupaj s pristojnimi ustanovami in strokovnjaki si prizadeva za zaščito in raziskovanje gradišč in tako pomembno prispeva ohranjanju in popularizaciji arheološke dediščine.