Sporočamo žalostno novico, da je 12. januarja 2015 umrl veliki slovenski arheolog, dolgoletni član in prvi (1996) nagrajenec Slovenskega arheološkega društva, akad. prof. dr. Stane Gabrovec (rojen 18. aprila 1920 v Kamniku). Pokopan bo v prihodnjih dneh v Kamniku, v družinskem krogu.

Žalna seja bo v ponedeljek, 19. januarja 2015, ob 12. uri v Narodnem muzeju Slovenije (Prešernova, 1. nadstropje). Žalno slovesnost organizirajo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovensko arheološko društvo in Narodni muzej Slovenije.

Starosta slovenske arheologije, akademik dr. Stane Gabrovec (1920-2015)

12. januarja 2015 je preminil starosta slovenske arheologije akademik Stane Gabrovec. Na žalni seji 19. januarja 2015 so se od njega poslovile ustanove, ki jim je dr. Stane Gabrovec dal neizbrisen pečat – Narodni muzej Slovenije, Arheološki oddelek Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Slovensko arheološko društvo, 20. januarja pa se je njegovemu spominu poklonila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Bil je rojenKamničan (18. aprila 1920), tam je našel tudi svoj zadnji počitek. Živel je zelo polno, ustvarjalno življenje in dočakal visoko starost. Zapustil nas je v svojem 95 letu starosti.

Maturiral je 1939 na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, tedaj na vrhunski srednješolski ustanovi na Slovenskem. Po maturi je vpisal študij klasične filologije na Filozofski fakultete v Ljubljani. Med II. sv. vojno je bil interniran v Italiji, po kapitulaciji Italije pa mu je uspelo prebiti se v Švico, kjer je nadaljeval študij na univerzi v Bernu. Po koncu vojne se je vrnil na študij na ljubljanski Filozofski fakulteti. Diplomiral je leta 1948 iz klasične filologije in arheologije. V študijskem letu 1956-57 se je kot univerzitetni asistent izpopolnjeval na univerzi v Tübingenu, leta 1962 pa je doktoriral s tezo »Prazgodovina Gorenjske« na Filozofski fakulteti zagrebške univerze v Zadru.

Stane Gabrovec je deloval in ključno sooblikoval slovensko arheološko vedo na treh med seboj prepletajočih se področjih – na muzejskem, na univerzitetno-pedagoškem in na znanstveno-raziskovalnem. Tako na prvem kot na drugem področju pa ne bi bil tako uspešen, če ne bi bil veliki humanist in vrhunski znanstvenik.

Gabrovec je služboval v Narodnem muzeju Slovenije. Svojo kariero je začel kot kustos leta 1948 in jo zaključil z upokojitvijo kot znanstveni svetnik in dolgoletni vodja arheološkega oddelka leta 1987. Hkrati je bil leta 1969 izvoljen za izrednega profesorja za prazgodovinsko arheologijo ljubljanske univerze, kjer je kot pogodbeni profesor predaval na Filozofski fakulteti skoraj 20 let.

V Narodnem muzeju je Gabrovec s sodelavci preuredil zelo obsežne arheološke zbirke in dopolnil njihovo dokumentacijo s kartotekami in arhivskim gradivom. Kot je zapisal ob Gabrovčevi 60-letnici prof. dr. Jože Kastelic, tedanji ravnatelj Narodnega muzeja, se je lahko takrat jubilant z zadovoljstvom ozrl na svoje vzorno dokončano delo, ki ga je ravnatelj – Kastelic – primerjal kar s Sizifovim opravilom. Gabrovčeva zasluga je bila, da so bili po dolgih letih trdega dela arheološki depoji Narodnega muzeja urejeni, predmeti konzervirani, ter depoji dostopni in odprti za nadaljnje znanstveno proučevanje.

Poleg strogega muzealskega dela pa je nadvse pomembno tudi Gabrovčevo terensko delo. Z dr. Jožetom Kastelicem je 1948-51 vodil izkopavanje staroslovanskega in prazgodovinskega grobišča na Pristavi pri Bledu. Za takratne časa zgledna je tudi monografska objava blejskih prazgodovinskih najdb. Kasneje je raziskoval še druga arheološka najdišča, kot n.pr. v Kobaridu, Tolminu in Bohinju, a najpomembnejše so bile arheološke raziskave v Stični. Od 1960-1975 je Gabrovec namreč vodil velika izkopavanja v Stični, najprej mogočne gomile, nato v naselbini – na Cvingerju nad Virom, ter nazadnje ponovno gomile. Ta izkopavanja so prav zaradi Gabrovčevega znanstvenega ugleda prerasla v mednarodna arheološka izkopavanja, kar je bil za takratni čas izredni uspeh. Pri izkopavanjih so namreč poleg arheološkega seminarja Filozofske fakultete ljubljanske univerze sodelovali Arheološki seminar univerze iz Marburga na Lahni in Smithsonian Institute iz Washingtona. Izkopavanja so prinesla pomembna nova spoznanja o nastanku mogočne železnodobne naselbine nad Virom pri Stični, ene največje v jugovzhodno predalpskem prostoru, ter o graditvi njenega utrdbenega sistema in pa o načinu pokopavanja v skupinskih, rodovno-družinskih gomilah. Skratka, dala so nov uvid v zgodovino dolenjske kulturne skupine, ki ima med železnodobnimi kulturami Slovenije in tudi v širšem okviru Srednje Evrope in Balkana zelo pomembno mesto. Izkopavanje v Stični je bilo v mnogih pogledih pionirsko, bilo je dragocena šola modernih izkopavanj in odlična šola študente arheologije, ne le z ljubljanske univerze, temveč tudi z drugih, saj so sodelovali tudi nemški, avstrijski, italijanski, madžarski in ameriški študentje. Z odlično izpeljanimi obsežnimi izkopavanji in z nepričakovanimi, nadvse pomembnimi rezultati raziskav je Stane Gabrovec še povečal svoj mednarodni ugled, nedvomno največji, ki ga je kdaj užival slovenski arheolog.

Glavno znanstveno delo Staneta Gabrovca je bilo posvečeno prav raziskovanju bronaste in železne dobe v Sloveniji. V svojih številnih študijah je podal sintezo bronaste in železne dobe, izdelal je novo kronologijo. ki je temeljnega značaja. Še posebej njegov koncept periodizacije halštatskega obdobja pa je doživel splošno mednarodno odmevnost ter obdržal svojo veljavnost vse do danes. Na novo je opredelil kulturne skupine halštatskega in latenskega obdobja na Slovenskem in v njenem sosedstvu ter orisal njihovo kulturnohistorično podobo. Številne so njegovo temeljne raziskave o posameznih zvrsteh materialne kulture in študije s področja duhovne kulture. Med prve sodijo predvsem razprave o zaščitnem orožju (o oklepih in čeladah), med druge tiste o situlski umetnosti. Na novo je postavil tudi probleme etničnih nosilcev železnodobnih kultur na Slovenskem in Balkanu. Rezultate svojih številnih študij pa je strnil v sintetičnih prikazih bronaste in železne dobe Slovenije in Istre, ki so izšli v okviru monumentalnega dela »Praistorija jugoslovenskih zemalja, v IV. in V. knjigi (1983 in 1987). Ta izjemni opus o jugoslovanski arheologiji, pri ustvarjanju katerega je bil Gabrovec aktivno soudeležen, tudi kot sourednik V. knjige, je nastal pod vodstvom akademika profesorja Alojza Benca na Akademiji nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine v Sarajevu.

O rezultatih svojega dela je Stane Gabrovec predaval na številnih strokovnih srečanjih, kongresih in v arheoloških inštitucijah doma in v tujini. Bil je urednik številnih strokovnih revij in publikacij, med drugim je bil dolgoletni član uredniškega odbora osrednjega slovenskega strokovnega glasila »Arheološki vestnik«.

Med Gabrovčevimi organizacijsko-strokovnimi dejavnostmi je posebne omembe vredna tudi njegova vloga soorganizatorja mednarodne razstave o situlski umetnosti, ki se je v zgodnjih 60-letih preteklega stoletja zvrstila od Padove preko Ljubljane do Dunaja, in v takšnem obsegu in kvaliteti še ni doživela »ponovitve«. Izredno pomembna in hkrati častna naloga je bila Gabrovcu zaupana tudi leta 1971, ko je vodil sekcijo za bronasto in železno dobo na 8. svetovnem kongresu za prazgodovinske in protozgodovinske vede v Beogradu. Tvorno pa je sodeloval tudi na veliki evropski razstavi o halštatski kulturi leta 1980 v avstrijskem Steyrju.

Izjemna osebnost pa je bil Stane Gabrovec tudi kot univerzitetni profesor. Leta 1969, ko je postal predstojnik oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani profesor dr. Jože Kastelic, do tedaj ravnatelj Narodnega muzeja, je pripeljal na oddelek tudi novega profesorja za prazgodovinsko arheologijo – dr. Stane Gabrovca. Skupaj sta ustvarila na arheološkem oddelku povsem novo študijsko atmosfero, odstirala sta študentom nova obzorja arheološke vede, predvsem z odličnimi rednimi predavanji in seminarji ter ekskurzijami, hkrati pa so se študentom odprle nove možnosti sodelovanja na arheoloških izkopavanjih, predvsem v Stični.

S svojimi izredno sistematičnimi in inspirativnimi predavanji ter poglobljenimi seminarji, ki so študente uvajali v znanstveno raziskovalno delo, je Stanetu Gabrovcu kot univerzitetnemu profesorju uspelo pritegniti številne študente, ki so se s svojimi odličnimi diplomskimi, magistrskimi in doktorskimi deli izkazali do tolikšne mere, da je postala »Gabrovčeva ljubljanska šola« znana ne le v jugoslovanskem, temveč tudi v širšem evropskem prostoru. Prvi rezultati te šole so bili predstavljeni na mednarodnem kolokviju v Novem mestu leta 1972, objavljenem v Arheološkem vestniku 24, 1973 (1975), nato pa so sledile številne monografske objave.

Namreč, že preden je postal Stane Gabrovec univerzitetni profesor je kot vodja arheološkega oddelka Narodnega muzeja skrbel za sistematično objavo arheoloških zbirk lastnega muzeja, hkrati pa se je zavedal, da je potrebna objava celotnega starega fonda arheološkega gradiva, ki ga več kot polovico hranijo v tujih muzejih – na Dunaju, Gradcu, Trstu, Oxfordu, Harvardu, kar je pomenilo, da je bilo to gradivo nedostopno za znanstveno raziskovanje v Sloveniji. Zato je skupaj s akademikom dr. Jaroslavom Šašlom zasnoval projekt »Dokumentiranje arheoloških najdb s slovenskega prostora v tujih muzejih«. V okviru tega projekta so njegovi študentje zrisali in opisali ter proučili večino arheoloških najdb, ki jih hranijo na Dunaju in Gradcu. Rezultati tega dela so objavljeni v obliki člankov, povečini v Arheološkem vestniku, in pa vsaj 10 monografijah zbirke Katalogi in monografije Narodnega muzeja Slovenije. Prav te objave o najpomembnejših slovenskih prazgodovinskih najdiščih so plod Gabrovčeve šole, so dokaz, kakšen uspeh je požel Gabrovec kot univerzitetni profesor. Brez njega jih nikoli ne bi bilo. Gabrovčeva šola je postala prepoznavna daleč preko meja naše ožje domovine. Njemu gre zahvala, da se je arheološki oddelek Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in z njim slovenska arheologija dvignila na raven velikih evropskih središč za arheološke prazgodovinske študije.

Arheološka veda se je Stanetu Gabrovcu kot enemu vodilnih poznavalcev prazgodovine v srednji in jugovzhodni Evropi oddolžila z vrsto priznanj:

– od 1962 je bil redni član Centra za balkanološke študije pri Akademiji znanosti in umetnosti BiH v Sarajevu,

– od 1963 dopisni član Inštituta za prazgodovino in protozgodovino Italije,

– od 1972 dopisni član Inštituta za etruščanske in italske študije,

– od 1967 izredni in od 1977 redni član Nemškega arheološkega inštituta,

– od 1985 dopisni član Bavarske akademije znanosti v Münchnu,

– od leta 1987 izredni član in od maja 1991 redni član SAZU.

Leta 1996 je Gabrovec prejel nagrado za življenjsko delo Slovenskega arheološkega društva,

leta 2000 pa je bil odlikovan z Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Trajno priznanje Stanetu Gabrovcu kot odličnemu predstavniku arheološke vede pa predstavlja zbornik, posvečen njegovi 60 obletnici, ki ga je pripravil Narodni muzej Slovenije. V njem so zbrane številne znanstvene razprave prominentnih tujih in domačih arheologov. (Situla 20.-21). Za njegovo 80. obletnico so mu ustanove, ki jim je dal neizbrisen pečat, pod pokroviteljstvom SAZU pripravile znanstveno srečanje, v katerem je bil s številnimi prispevki še enkrat poudarjen pomen Gabrovca kot univerzitetnega profesorja in izjemnega znanstvenika (Arheološki vestniku 52, 2001). Za njegovo 90. obletnico pa je potekala svečanost v muzeju v Kamniku. Njemu na čast je prišlo na grad Zaprice veliko število obiskovalcev, med njimi njegovi učenci, kolegi in prijatelji.

Akademik Stane Gabrovec, mednarodno priznan vrhunski znanstvenik, je slovensko arheologijo dvignil na zavidljivo raven, a je kljub temu ohranil svoje izjemne značajske vrline. Odlikovala ga je izredna skromnost in človeška toplina, zato je bil od vseh izredno spoštovana osebnost. Poslavljamo se od velikana slovenske arheologije.

(spisala Biba Teržan)