(Po predlogah predlagateljev povzela in priredila Janka Istenič)

Komisija za nagrado in priznanja Slovenskega arheološkega društva v sestavi dr. Janka Istenič, mag. Uroš Bavec in dr. Borut Križ je na podlagi pisnih predlogov za leto 2020 podelila nagrado za življenjsko delo in dve priznanji za izjemen enkratni dosežek s področja arheologije. Svečana razglasitev nagrajencev je bila 10. 12. 2021 na spletnem dogodku Arheološki dan.

Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek s področja arheologije lahko prejme arheolog ali skupina arheologov za pomembne stvaritve v preteklem koledarskem letu, in sicer za: razstave, konservatorske dosežke, poljudne publikacije, vključevanje arheoloških spomenikov v turistično ponudbo, povečevanje ugleda slovenske arheologije doma in v tujini, znanstvene ali strokovne publikacije ter uveljavitev novih metod v arheologiji, realizirane v zadnjih treh koledarskih letih.

Slovensko arheološko društvo v letu 2020 podeljuje dve priznanji SAD za enkratni izjemni dosežek na področju arheologije.

Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen enkratni dosežek s področja arheologije v letu 2020 prejme kons. svetnica Patricija Bratina iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, odgovorna konservatorka pri prezentaciji arheološke dediščine na Lavričevem trgu v Ajdovščini.

Predhodne geofizikalne in arheološke raziskave ter arheološka izkopavanja so odkrili dobro ohranjene rimske stavbe na Lavričevem trgu v Ajdovščini. Namesto pričakovanega rimskega foruma so pokazali ostanke vojaških stavb, ki poudarjajo vojaški značaj Castre v 3. in 4. stoletju ter njeno vlogo v okviru obrambnih zapor. Zaradi izjemnosti arheoloških ostalin so se odločili za prezentacijo dela ostalin »in situ«. ZVKDS je v podporo strokovnim konservatorskim odločitvam imenoval strokovno komisijo za presojo posegov v mestno jedro Ajdovščine.

Pri ohranjanju in prezentaciji Castre so bile konservatorske smernice Zavoda od 70. let prejšnjega stoletja usmerjene v obzidje s stolpi. Obzidje je danes dobro vpeto v urbano okolje. Na mestni tržnici so prezentirane terme. Prezentacija vojaškega objekta je bila tako logično nadaljevanje dolgoletnih naporov konservatorske stroke za ohranitev in popularizacijo bogate zgodovine kraja, ki jo je – ob strokovnem vrednotenju in argumentaciji odgovorne konservatorke Patricije Bratina – občina Ajdovščina uvrstila v svoj program dela ter zanjo v občinskem proračunu zagotovila finančna sredstva. Konservatorska izhodišča za pripravo idejne rešitve prezentacije na Lavričevem trgu so bila usmerjena k ohranitvi dela odkritih arheoloških ostalin in situ in predstavitvi vhodnega dela vojaške arhitekture s portikom, ki je najmonumentalnejši del zgradbe.

Patricija Bratina je veliko naporov vložila v iskanje najustreznejše oblike prezentacije z vidika izpovednosti ostalin, zagotavljanja večnamenskosti trga ter vzdrževanja prezentacije in njene tehnične izvedbe. Velika težava so bili visoka podtalnica in različni nivoji odkritih arheoloških ostalin, ob tem pa ni smela zanemariti zagotovitve varnosti uporabnikov trga. Zgodovinski pomen Castre, monumentalnost ohranjenih arheoloških ostalin, vpetost najdišča v urbano okolje in jasno izražena želja lokalne skupnosti po predstavitvi ostalin javnosti so narekovali izvedbo prezentacije dela odkritih arheoloških ostalin in situ. Pri odločitvi za prezentacijo so upoštevali (aktualno) konservatorsko doktrino.

Izbrani arhitekti Ravnikar Potokar so ostanke rimske arhitekture predstavili tako, da se neprisiljeno vključujejo v obstoječ prostor. Lavričev trg so oblikovali po načelu deljenega prostora, ki omogoča rabo različnim uporabnikom in fleksibilno spreminja namembnost trga. Osnovna ideja ureditve Lavričevega trga izhaja iz antične mreže Castre. Osnovni gradnik tlakovane mreže je kamnita plošča, ki po svojih dimenzijah (74 x 37 cm) izhaja iz dolžine rimskega koraka. Lavričev trg ima tri območja: osrednji del trga je odprt prostor za prireditve, v južnem delu je predvidena možnost enosmerne prometne povezave, severno, zahodno in vzhodno stranico trga pa obrobljajo zelene pergole z vinsko trto. Najpomembnejši poudarek trga so in situ prezentirane rimske izkopanine, ki pomenijo neposreden stik z bogato zgodovino Ajdovščine.

Primarno konservacijo in restavriranje vseh arheoloških ostalin so izvedli strokovnjaki Restavratorskega centra ZVKDS pod vodstvom in usmeritvami odgovorne konservatorke Patricije Bratina. Vsi restavratorski postopki so težili k ohranjanju originalne substance in čim večji berljivosti arheoloških ostalin, pri čemer so uporabili inovativne restavratorske postopke. Izvedba zahtevnega projekta izpeljave arheoloških raziskav, uspešno komuniciranje z vsemi vpletenimi akterji in poudarjanje pomena kulturne dediščine pred različnimi interesi so v zaključni fazi pripeljali do nagrajene prezentacije arheološke dediščine na Lavričevem trgu v Ajdovščini.

Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen enkratni dosežek s področja arheologije v letu 2020 prejmejo izvajalci projekta »Čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum; Akronim projekta: Claustra+«, ki ga vodi doc. dr. Katharina Zanier.

Katharina Zanier in kolegi iz Hrvaške so predlog projekta pripravili leta 2016. Vanj so vključili številne in raznolike aktivnosti, ki niso obsegale le ureditve rimskih ostalin in situ ter s tem povezanih strokovnih postopkov, temveč tudi številne dejavnosti, namenjene popularizaciji dediščine in trajnostni rabi. Projekt je bil leta 2016 izbran v hudi konkurenci, verjetno predvsem zaradi kakovostno pripravljenega in realistično zastavljenega predloga ter kompetenc izbranih partnerjev.

Pri izvedbi projekta so sodelovali številni partnerji v Sloveniji in na Hrvaškem. Vključeval je dejavnosti obnove in revitalizacije poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum, ki teče od Kvarnerskega zaliva na Hrvaškem do Posočja v Sloveniji. Skupna dolžina dokumentiranih ostankov zapornih zidov je skoraj 30 km; ohranjenih je več kot 100 manjših stolpov in vsaj pet večjih, prehodnih stolpov.

Postavili so informacijske točke v obstoječih stavbah, namenjenih predstavitvi sistema Claustra Alpium Iuliarum, na Vrhniki in Reki. Na interaktiven način predstavljajo kulturno in naravno dediščino, povezano s sistemom Claustra. Obiskovalce seznanijo z dediščino Claustre ter usmerijo k obisku prenovljenih in revitaliziranih lokacij Claustre na prostem.

Ob Ajdovskem zidu pri Vrhniki so vzpostavili novo pohodniško pot, dolgo 2 km in opremljeno z interaktivnimi pomagali. Na drugih lokacijah Claustre so postavili informativne table in arheostereoskope, ki omogočajo ogled 3D rekonstrukcij na kraju samem v naravni velikosti in brez uporabe elektrike. To je prva uporaba teh pripomočkov v Sloveniji. Zaradi trajnostnega odnosa do dediščine so predvideli sodelovanje lokalnih društev pri čistilnih akcijah, pomembnih za vzdrževanje arheoloških ostalin.

Da bi dediščino približali širši javnosti, so organizirali doživljajska vodstva, kolesarske in pohodniške dogodke ter kulturno-kulinarične prireditve. Posebej izvirna je bila vzpostavitev tematske turistične nastanitve v obliki rimskega tabora. Organizirali so 10 etap potujoče razstave »CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM – Skrivnostna zapuščina starih Rimljanov« in 2 etapi nove interaktivne razstave »Rastlinski svet na obeh straneh zidu«. Najširši javnosti namenjeni dogodki projekta so imeli več kot 60.000 udeležencev. Izvedli so seminarje za vodnike in turistične delavce, na katerih je sodelovalo 81 udeležencev, ki so se tako usposobili za nadaljevanje podajanja znanja in popularizacije dediščine Claustre. Podoben seminar so izvedli za učitelje Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki je pomemben pri osveščanju mladine. Izpostaviti je treba ureditev in situ prezentacij arheoloških ostalin na šestih lokacijah poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum: Ajdovski zid pri Vrhniki, Gradišče pri Robu ter Benete v Sloveniji, na Hrvaškem pa Deuce pri Prezidu, Solin pri Kostreni ter principij na Reki. Njihova ureditev je vključevala izvedbo predhodnih arheoloških raziskav z izkopavanjem, čiščenje struktur, geofizikalne raziskave in konservatorsko-restavratorska dela, ki so jih izvedli v skladu z načeli avtentičnosti, minimalnega poseganja, kompatibilnosti, reverzibilnosti in trajnosti. Dela na arheoloških ostalinah je spremljalo obsežno dokumentiranje.

Posebno pozornost so namenili publiciranju. Objavili so drugo, dopolnjeno izdajo Vodnika po poznorimskem obrambnem sistemu Claustra Alpium Iuliarum v treh jezikih (uredniki: Katharina Zanier, Tina Lah in Jure Kusetič) ter informativno gradivo v petih jezikih. Rezultate projekta so objavili v trijezični znanstveni monografiji »Claustra patefacta sunt Alpium Iuliarum: nedavne arheološke raziskave na področju poznorimskega obrambnega sistema«. Uredila sta jo Katharina Zanier in Josip Višnjić (Hrvatski restauratorski zavod). Naredili so aplikacijo Claustra za prenosne telefone. Obiskovalce vodi skozi ostaline obrambnega sistema. Da bi jo lahko uporabljali slepi in slabovidni, je opremljena z avdiovodnikom.

Projekt Claustra+ je vključeval interdisciplinarno sodelovanje. Ostaline Claustre so namreč izjemen primer povezovanja arhitekture z naravnim okoljem, saj so naravne danosti dobro izkoristili za vzpostavitev sistema. Trajnostni skrbi in popularizaciji sistema Claustra je namenjena ustanovitev čezmejnega konzorcija »Partnerstvo za ohranjanje in oživljanje obrambnega sistema Claustra«, ki povezuje 39 partnerskih ustanov. Med njimi je 12 občin, številni javni zavodi in muzeji, turistične organizacije, podjetja ter društva iz Slovenije in Hrvaške. Tako bodo po zaključku projekta zagotovljeni trajnost ali celo nadgradnja rezultatov projekta in dolgoročna skrb za ostaline sistema Claustra Alpium Iuliarum.

V okviru projekta so izvedli strokovna srečanja, na katerih so s predstavitvijo izvedenih del poskrbeli za ustrezno percepcijo dediščine Claustre v strokovni in širši javnosti. Izpostaviti velja zaključno konferenco projekta »Non plus ultra! Claustra Alpium Iuliarum in drugi rimski obrambni sistemi«, ki je bila 17. decembra 2019 v Hiši Evropske unije v Ljubljani. Sodelovali so strokovnjaki iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Nizozemske in Anglije, ki so predstavili bogato dediščino rimskih obrambnih sistemov ter njihov potencial za turistični razvoj.

V okviru projekta Claustra+ izvedene aktivnosti so sad izvirnih strokovnih, tehnoloških in interdisciplinarnih prizadevanj vseh sodelujočih strokovnjakov, ki jih je profesionalno povezovala in vodila dr. Katharina Zanier.

Nagrado SAD za življenjsko delo prejme arheolog za vrhunske stvaritve s področja arheologije, ki so prispevale k razvoju slovenske arheologije ter njenemu ugledu doma in v tujini.

Nagrado Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo na področju arheologije prejme Drago Svoljšak.

Drago Svoljšak se je rodil v Ljubljani leta 1941. Po zaključeni gimnaziji na Jesenicah je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal študij etnologije in arheologije, ki ga je zaključil leta 1966. Še pred diplomo se je leta 1964 zaposlil v Goriškem muzeju kot kustos za etnologijo in arheologijo, kjer je ostal do leta 1986. Naslednje leto je odšel v Narodni muzej Slovenije, kjer je do upokojitve leta 1999 deloval kot kustos za prazgodovinsko arheologijo in bil vodja arheološkega oddelka.

Profesionalno pot Draga Svoljšaka lahko vidimo kot svojevrsten lok razvoja povojne slovenske arheologije. Študiral je v pionirskih časih vzpostavljanja sodobne slovenske arheologije ter prvih profesorjev Josipa Korošca, Josipa Klemenca, Jožeta Kastelica in Srečka Brodarja. Kot kustos Goriškega muzeja je v sedemdesetih in osemdesetih letih gradil znanstveno in strokovno kariero ob vrhunskih strokovnjakih druge generacije arheologov, kot so bili Stane Gabrovec, Peter Petru, Jaroslav Šašel, Mitja Brodar ter številni drugi kolegi in kolegice iz vrst prvih diplomantov na ljubljanski univerzi. Svoje znanje in bogate izkušnje je konec osemdesetih in v devetdesetih prenesel v Narodni muzej v Ljubljani, ko se je slovenska arheologija pričela pospešeno posodabljati. V vsem tem času je bil pomemben soustvarjalec številnih pomembnih dosežkov na svojem ožjem znanstvenem in strokovnem področju ter v širši arheološki in nestrokovni javnosti. Njegove kvalitete in delovna vnema tudi zunaj meja Slovenije niso ostale neopažene, saj so njegovo strokovno odličnost priznavali v Italiji in Avstriji ter na področju nekdanje Jugoslavije, kjer so mu med letoma 1984 in 1988 zaupali vodenje Zveze arheoloških društev Jugoslavije.

Drago Svoljšak je opravil pionirsko delo v postavljanju slovenske arheologije na Primorskem. Pred njegovim prihodom v Goriški muzej sta na Primorskem delovali le dve arheologinji, Mehtilda Urleb v Notranjskem muzeju in Elica Boltin Tome v Pomorskem muzeju. S prihodom Draga Svoljšaka v Goriški muzej je bil zaposlen prvi arheolog za Goriško, Vipavsko in Posočje. Drago Svoljšak je vstopil v prostor, ki je bil zgodovinsko in politično zelo pomemben za Slovenijo. Temu ustrezno se je izjemno angažiral na začetku svoje strokovne poti. Že v drugi polovici šestdesetih let je raziskal prazgodovinsko in poznoantično gradišče Sv. Pavel nad Planino na Vipavskem, bronasto- in železnodobno nekropolo v Tolminu ter staroslovansko nekropolo v Batujah. Ob teh izkopavanjih je opravljal številne topografske oglede, ki so bili nujni za razumevanje arheološke slike Severne Primorske. Iz njegovih zgodnjih let je treba omeniti še delo na ajdovski Castri. Že v prvih petih letih mu je uspelo uveljaviti Goriški muzej kot eno najbolj arheološko aktivnih regionalnih ustanov, raziskovati nekatera od najpomembnejših arheoloških najdišč na Severnem Primorskem ter dati temu prostoru povsem novo arheološko podobo.

Vrh njegove primorske kariere so raziskave železnodobne in antične naselbine v Mostu na Soči v sedemdesetih letih, ki sodijo med takrat največje prazgodovinske raziskave na Slovenskem. Izkopavanja, ki jih je vodil, so razkrila visoko razvito naselbinsko in kompleksno stavbno kulturo železnodobne svetolucijske skupine in njenih naslednic ter še danes pomenijo eno prelomnih točk v razumevanju kulturne in družbene podobe železne dobe pri nas. Obseg raziskav je bil za takratni čas izjemen, ravno tako količina in kvaliteta arheološkega gradiva, ki je skupaj z rezultati raziskav grobišča v Mostu na Soči dalo enega najcelovitejših vpogledov v kulturo železne dobe na prostoru Caput Adriae.

Raziskave Mosta na Soči so v marsičem opredelile nadaljnjo strokovno pot Draga Svoljšaka – njegovo dolgoletno zelo plodno sodelovanje s Stanetom Gabrovcem ter mednarodni sloves odličnega poznavalca pozne prazgodovine zahodne Slovenije in vzhodne Furlanije ter odličnega organizatorja in promotorja tako primorske kot tudi slovenske arheologije v celoti. V naslednjih letih je sam ali s sodelavci raziskoval še na Pečinah, Logarščah, v Kobaridu, Koprivi na Krasu, Biljah, na Sv. Pavlu nad Vrtovinom, v Neblem, Solkanu, na Sv. Katarini nad Novo Gorico in v Lokavcu, če naštejemo samo najbolj znana najdišča, ki segajo od bronaste dobe do visokega srednjega veka.

Že doslej našteto kaže, da Drago Svoljšak zasluži posebno mesto v slovenski arheologiji. Danes si težko predstavljamo, v kako skromnih materialnih pogojih je opravljal svoje prve arheološke naloge ter kako uspešno je premagal številne omejitve in ovire. Tu je prišla do izraza njegova izjemna prizadevnost. Težko bi našli koga, ki bi se s toliko vneme posvečal preučevanju in promoviranju Primorske oziroma njene arheološke in kulturne zgodovine. V dobrih dvajsetih letih delovanja v Goriškem muzeju je skupaj s sodelavci in sodelavkami, ki so se mu sčasoma pridružili v muzeju in novogoriškem zavodu za varstvo kulturne dediščine, dosegel, da je Nova Gorica postala najmočnejše muzejsko in znanstveno arheološko središče Primorske. Drago Svoljšak se je zavedal svoje odgovornosti za razvoj vede v lokalnem okolju. Rad je prispeval članke v glasila regije, predvsem v Goriški letnik, čeprav je objavljal tudi v osrednji arheološki znanstveni reviji Arheološki vestnik.

Po odhodu Staneta Gabrovca v pokoj leta 1987 je Drago Svoljšak prevzel njegovo mesto kustosa za prazgodovino v Narodnem muzeju in vodje tamkajšnjega arheološkega oddelka. S prihodom v novi muzej so se njegove delovne naloge precej spremenile, saj je prišel v ustanovo z veliko večjim številom arheologov in arheoloških dejavnosti, ki jih je kot vodja oddelka za arheologijo moral koordinirati. Ker je Narodni muzej osrednja slovenska muzejska ustanova, je moral Drago Svoljšak svojo dejavnost razširiti na vso Slovenijo. Med drugim je kot glavni in odgovorni urednik Katalogov in monografij vodil arheološko izdajateljsko dejavnost muzeja ter nadaljeval nekatere projekte na Primorskem (npr. Castra v Ajdovščini, Hrušica) in delo, povezano z objavo rezultatov njegovih izkopavanj iz časa pred prihodom v Narodni muzej. V prvi polovici devetdesetih let je skupaj s sodelavci z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Dolenjskega muzeja sodeloval pri raziskavah gradišč na Dolenjskem, katerih rezultati so močno spremenili naše vedenje o prazgodovinskih naselbinskih sistemih. Ko mu je čas dopuščal, se je ob tem še vedno oziral na Primorsko in sodeloval med drugim pri raziskavah in prezentaciji arheoloških izkopanin v Ajdovščini, na Hrušici in Mostu na Soči. Za dosežke na muzejskem področju je leta 1998 prejel Valvasorjevo nagrado.

Velike zasluge Draga Svoljšaka za razvoj slovenske arheologije se kažejo tudi v njegovem delu v Slovenskem arheološkem društvu. Za predsednika društva je bil izvoljen leta 1980 in na tem mestu ostal vse do leta 1988. Že to, da je postal prvi predsednik društva, ki ni bil iz ene od osrednjih ustanov v Ljubljani, kaže na njegov dober sloves in zaupanje kolegov v njegovo delo. Društvo je namreč tedaj imelo precej večja pooblastila in težo v koordiniranju arheološke dejavnosti kot danes. Po upokojitvi Jožeta Kastelica in smrti Petra Petruja, njegovih predhodnikov na mestu predsednika SAD, je društvo konsolidiral in mu dal nov zagon z organiziranjem znanstvenih posvetov (npr. posvet o bronasti dobi v Lendavi leta 1986) in z aktivno podporo ustanovitvi nove društvene revije Arheo.

Zelo pomembno delo je opravil v Zvezi arheoloških društev Jugoslavije, katere predsednik je bil med letoma 1984 in 1988. Skupaj z Mitjo Guštinom in Bojanom Djurićem je v zelo kratkem času prenovil izdajateljsko dejavnost zveze in jo prenesel na Slovensko arheološko društvo. Podprl je nastanek revije Arheološki pregled, ki je postavila povsem nova merila in dobila priznanje v mednarodnih krogih. Konec predsedovanja Zvezi Arheoloških Društev Jugoslavije je Drago Svoljšak sklenil na kongresu leta 1988 na Bledu, ki ga je tudi sam pomagal organizirati. Iz dokumentarnih zapisov lahko razberemo, kako zelo so takratni jugoslovanski kolegi spoštovali Draga Svoljšaka in njegova prizadevanja za prenovo zveze.

Po upokojitvi je še bolj prišla do izraza še ena odlika Draga Svoljšaka – občutek za skupnost arheologov in odgovornost za promocijo arheologije v širši javnosti. Osvobojen obveznosti, ki so mu jih pred tem nalagale številne funkcije in delovne obveze, se je lahko še bolj posvetil temu, kar je počel že od začetka strokovne poti. Verjetno ni arheologa, ki bi v Delu, Dnevniku ter številnih lokalnih glasilih in zbornikih objavil toliko izvirnih besedil o arheoloških odkritjih, najdiščih, razstavah in publikacijah. Upamo si trditi, da so njegova besedila pospremila skoraj vsak pomemben dosežek slovenske arheologije, jubilejno obletnico kake ustanove ali zaslužnega domačega strokovnjaka. Pri tem ni pisal samo o arheologiji, temveč tudi o kulturni zgodovini, zlasti Primorske. Slovensko arheologijo in arheologe je predstavljal v številnih geslih Enciklopedije Slovenije. Njegovi zapisi so ne nazadnje pospremili številne kolege in kolegice, ki so zaključili življenjsko pot. Ravno tako ne smemo pozabiti, da si je ves čas prizadeval za znanstveno integriteto arheologije ter širše spoštovanje njenih dosežkov in spoznanj, kar se je dobro videlo tudi pri njegovih javnih nastopih proti t. i. venetovanju. Drago Svoljšak se je dobro zavedal pomena ohranjanja trdne stanovske skupnosti in k temu veliko prispeva še danes.

Drago Svoljšak, danes osemdesetletnik, se lahko s ponosom ozre na dobrih 130 bibliografskih enot (od tega več kot dvajset monografij, katalogov in vodnikov), ki jih je ustvaril sam ali v soavtorstvu. A poleg bibliografije bo v spominu sodelavcev ostal zaradi energije, ki jo je prenašal na sodelavce, in pozitivne osebnosti, s katero je močno zaznamoval desetletja slovenske arheologije.

Podelitev nagrade SAD za življenjsko delo Dragu Svoljšaku je skromna zahvala njegovih kolegov in kolegic za večdesetletna prizadevanja v korist slovenske arheologije.