Dopis članom in članicam SAD ob 50. obletnici Slovenskega arheološkega društva

Spoštovane članice in člani Slovenskega arheološkega društva, kolegice in kolegi arheologinje in arheologi!

Letos je posebno leto za Slovensko arheološko društvo saj praznujemo njegovo petdesetletnico. V današnjem svetu hitrih sprememb, kjer zgodovinski spomin pospešeno izginja, je še posebej pomembno spomniti se naše zgodovine. V naših razmerah je to vsekakor spoštovanja dolga tradicija, ki združuje vsaj pet do šest generacij arheologov in arheologinj v Sloveniji. Medinstitucionalna povezanost slovenskih arheologov in arheologinj sega že v konec petdesetih let, ko je pričela postopoma nastajati Slovenska sekcija znotraj takrat skupnega Društva arheologov Jugoslavije, ki je polno zaživela v šestdesetih letih in se končno leta 1971 oblikovala v Slovensko arheološko društvo. Prispevek SAD v razvoju slovenske arheološke znanosti in stroke še ni bil povsem ovrednoten. Temu bomo posvetili posvet o dosedanjem delu SAD in njegovih bodočih perpesktivah, ki ga nameravamo organizirati v jeseni. Toda že sedaj lahko rečemo, da brez skupnega strokovnega društva slovenska arheologija ne bi bila takšna kot je in tudi ne bi dosegla takšnih uspehov, kot jih je.

V njegovi zgodovini se je vloga društva precej spreminjala in prilagajala tako družbenim spremembam kot tudi razvoju naše vede in njene prakse. V prvih desetletjih prenove slovenske arheologije po drugi svetovni vojni, v okoliščinah skromnih infrastrukturnih pogojev in majhnega števila strokovnjakov in strokovnjakinj, je prav medinstitucionalno sodelovanje omogočilo nujno sinergijoza razvoj naše vede. Številni domači in mednarodni posveti, ki so pomagali vzpostavljati sodobne znanstvene metode in aparat, štipendiranje domačih strokovnjakov v tujini in znanstvena ter strokovna publicistika so samo najpomembnejša področja, kjer je društvo bistveno prispevalo k pomembnim razvojnim prebojem. Po letu 1991, ko se je spremenila zakonodaja, ki je urejala status strokovnih društev, se je razvoj društva za nekaj časa upočasnil. Nova zakonodaja je v marsičem izenačila status civilnih združenj, ljubiteljskih ali strokovnih, novoustanovljenih in tistih z večdesetletno tradicijo, predvsem pa je prenehalo financiranje društva iz proračunskih sredstev. Položaj društva se je močno popravil, ko ga je Ministrstvo za kulturo uvrstilo med društva v javnem interesu in nam omogočilo pridobivanje javnih sredstev za programe na področju izobraževanja, mednarodnega sodelovanja, promocije in publiciranja, s čimer je bila jasno prepoznana vloga društva kot pomembnega strokovnega sogovornika.

Toda, neglede na okoliščine, je društvo ves čas predstavljalo pomemben forum, na katerem so arheologi in arheologinje, sicer zaposleni v različnih ustanovah z različnimi nalogami, lahko presegali ozke institucionalne horizonte in v diskusiji opozarjali na različne vidike, ki se tičejo celotne arheološke vede in njene prakse v Sloveniji pa tudi širše. V takem duhu je nastala tudi revija ARHEO in tudi nekateri kasnejši projekti, kot je bila npr. izdaja prevodov referenčnih del na področju metod arheoloških izkopavanj, ki so močno zaznamovala nadaljnji razvoj arheologije pri nas. Slovensko arheološko društvo je bilo in še vedno je pomembno mesto srečevanja njegovih članov tudi ob družabnih priložnostih. Mogoče so najboljša ilustracija tega nagrade, ki jih društvo podeljuje in v tem smislu ne izkazuje samo globokega spoštovanja do laureatov, temveč pomaga presegati regionalne, institucionalne, strokovne in tudi generacijske delitve slovenskih arheologov in arheologinj. Ker je naša arheološka profesionalna skupnost še vedno precej majhna, je nujno tesno sodelovanje različnih sektorjev arheološke stroke, da lahko zagotavljamo ustrezno relevantnost naše vede in njenih strokovnjakov in strokovnjakinj v sodobni družbi. Če sami tega ne bomo sposobni, nam bodo relevantnost odrejali drugi, kar nikako ne bo nam v prid.

Ne smemo pozabiti, da varstvo in raziskovanje arheološke dediščine oziroma razvoj znanstvene arheologije, pomenijo tudi varovanje strokovnjakov, ki delujejo na teh področjih. Vse prepogosto smo priča, kako malo je takšno strokovno delo vrednoteno v naši družbi, in kako napačni in škodljivi stereotipi o arheologih in arheologinjah prevladujejo v medijih in celo osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih, pa tudi v izjavah različnih funkcionarjev oziroma drugih mnenjsko vplivnih osebnosti. Na tem področju je potrebno biti stalno pripravljen in znati pravočasno in argumentirano reagirati.

Zavedam se, da so osebni in profesionalni interesi članov društva različni in mogoče tudi nasprotujoči si, kar je povsem legitimno. Med nami so strokovnjaki iz javnih ustanov in zasebnih podjetij, delodajalci in delojemalci, prihajamo iz osrednjih in regionalnih oziroma lokalnih ustanov. Zato je bistvena naloga društva, da ponudi skupni imenovalec, s katerim soglašajo vsi njegovi člani – neprestano skrb za družbeno vlogo in status arheološke vede in s tem tudi za pozitivne perspektive ljudi, ki v njej tako ali drugače profesionalno delujejo. Bistvo društva je v tem, da svojim članom (sedanjim in bodočim) nudi določeno dodano vrednost, ki jo ne morejo dobiti v svoji lastni ustanovi ali podjetju. Lahko gre za povsem enostavne stvari, kot so družabna srečanja ali pa tudi veliko bolj kompleksne probleme, ki jih je potrebno prediskutirati ob spremembah zakonodaje, organizacije in institucij arheologije, nenazadnje pa tudi lobiranje na pravih mestih. Takšna dodana vrednost mora biti dovolj privlačna, da lahko angažira kritično maso članstva. Za aktivno sodelovanje v društvu si je treba vzeti čas, včasih odpotovati izven svojega kraja, mogoče vzeti prost dan. Vsak takšen angažma, pa naj bo še tako majhen, je vreden spoštovanja, saj je samo na takšen način lahko nastala petdesetletna zgodovina društva.

Najpomembnejši dejavnik, ki bistveno določa možnosti društva, so člani in članice. Društvo ima smisel in bodočnost samo, če njegovi člani in članice čutijo, da jim članstvo nekaj pomeni: profesionalni ponos, spoštovanje kolegov in kolegic, dodatne informacije in znanja, mrežo morebitne strokovne pomoči in podobno. Samo takšne člane lahko vodstvo društva nagovarja k sodelovanju in pridobiva nove. Stalno se bo potrebno truditi, da povečamo družbeno in strokovno odmevnost našega društva, tako doma, in zakaj ne, tudi na tujem. Arheologi in arheologinje lahko na sodobne družbene izzive odgovarjamo s svojim znanjem, izkušnjami, strokovno odgovornostjo in etično držo.

Nažalost pa petdesetletnico našega društva praznujemo v okoliščinah epidemije, ki je v zadnjem letu in pol korenito spremenila naša javna in zasebna življenja, kjer smo se morali, upam da začasno, odreči številnim dosedanjim oblikam sodelovanja ali pa jih prenesti v virtualni svet. Iskreno upam, da bomo v drugi polovici leta lahko obnovili večino naših dejavnosti v živo, saj le tako možno doživeti pravo društvo.

Vsem članom in članicam želim veliko strokovnih in osebnih uspehov. Vse pozivam k čim bolj aktivnem sodelovanju in da še naprej ostanejo z nami, obenem pa iskreno vabim tudi nove člane in članice.

Predrag Novaković
Predsednik SAD